Kaj imata skupnega rojstvo metulja in vzgoja otrok?
Poglejmo.
Indijska zgodba pravi, da je v pokrajini Kašmir, na jugu Himalaje, živel mož, ki je nekega dne, na svoji poti, naletel na metuljev zapredek. Na njem je opazil majhno razpoko. Sedel je na skalo in dolgo opazoval metulja, ki se je trudil in mučil, da bi se izzvil iz zapredka, vendar je bil ovoj za nežnega metulja premočan. V danem trenutku se je možu zazdelo, da se je metulj prenehal boriti in se je vdal v usodo, da iz zapredka nikoli ne pride.
Odločil se je, da bo metulju pomagal. S svojim dolgim nohtom je prerezal preostanek zapredka in metulj je z lahkoto zdrsnil iz njega. A zgodilo se je nekaj čudnega. Metuljevo telo je bilo oslabljeno in krila zmečkana. Mož je, še vedno sedeč na skali, opazoval metulja, v pričakovanju, da si bo telo opomoglo, njegova krila pa razširila.
Nič od tega se ni zgodilo. Metulj se je celo svoje življenje plazil po tleh, s šibkim telesom in zmečkanimi krili. Nikdar ni bil sposoben poleteti.
To, česar mož v svoji dobroti in neučakanosti ni razumel je, da mora metulj vložiti veliko truda in napora, da se izvije iz zapredka. Bolečina preobrazbe je potrebna, da okrepi telo in razvije svoja krila. Le tako je sposoben krila razširiti in poleteti, ko se končno prebije iz zapredka.
Veliko staršev, podobno kot mož iz zgodbe, v ljubezni do svojih otrok pogosto pozablja, da otroci na poti v odraslost potrebujejo ovire in izzive, ki so velikokrat tudi boleči. Zmotno verjamejo, da bodo otroci srečnejši in uspešnejši, če jih bodo obvarovali pred bolečinami odraščanja.
Žal jih s tem pohabijo in naredijo nemočne in nepripravljene na svet, ki jih čaka. Otroci, ki jim je dano sprehoditi se skozi otroštvo brez vseh ovir, bolečin in napora, nikoli ne poletijo.
