Skorajda je ni trgovine z igračami, kjer na prodajnih policah ne bi prevladovale kričeče igrače, močnih barv, ki se zdijo na pogled očarljive celo nam, odraslim, saj nas preko naših domišljijskih predstav iz otroštva popeljejo v deželo sanj. Nevede smo popolnoma prevzeti in v prepričanju, da bo to osrečilo tudi naše potomce, smo pripravljeni za igračo izprazniti denarnico do zadnjega evra. Temu sledi veliko razočaranje, ko je otroku igrača zanimiva le nekaj minut, potem pa je niti pogleda več ne. Predvidevam, da imate vsi starši podobno izkušnjo. Zakaj je temu tako?
Japonski ilustrator, Hiroši Manabe, je nekoč dejal: »Majhnim otrokom nikoli ne kupim dokončno izdelane igrače. Dam jim samo dele igrač, tako da jih morajo najprej sestaviti in šele potem se z njimi lahko igrajo. Otroci se trudijo, da bi jih sestavili in dobro vedo, čeprav včasih tudi s solzami v očeh, da jih morajo sestaviti skupaj in da zato ne morejo prositi za pomoč svojih staršev. Vedo, da se z igračo, če kosov ne bodo sestavili, ne boo mogli igrati, zato se zelo potrudijo.«
Otroke redkokdaj zadovolji do konca izdelana igrača, saj nima prave zveze z njihovim domišljijskim svetom. Če je igrača na pogled sicer lepa in se premika, to otrokom še ni dovolj. Celo pri dragem električnem vlaku bo malček verjetno več časa porabil za sestavljanje in razstavljanje tračnic, kot pa za gledanje brzečega vlaka.
Majhen otrok se zanima za stvari okoli sebe, še posebej pa se odziva na to, kar mu daje občutek »zadovoljstva po opravljenem delu« ter zadovoljuje in spodbuja njegovo željo po ustvarjanju, tega pa ni, če otrok dobi že izdelane igrače. Seveda je pri tem pomembno, da igrača, ki jo je potrebno sestaviti, ustreza otrokovi starosti in njegovim sposobnostim, saj so v nasprotnem primeru lahko posledice tudi škodljive za otrokov razvoj.
Hkrati tudi pozabljamo, da igrače niso zgolj nekaj, s čimer se otroci igrajo, pač pa imajo zelo pomemben vpliv na otrokov razvoj, izoblikovanje vrednot, pogled na svet ipd. V družbi, kjer je pretirana potrošnja postala norma in industrija igrač prinaša ogromne dobičke, igrače predstavljajo velik problem potrošništva med otroki in oblikovanje sodobne potrošniške identitete.
Starši, ki se tega zavedajo, tako otrokom igrače kupujejo zelo premišljeno. Ob tem pa niso pozorni le na to, kakšne igrače ima otrok, ampak vedo, da je pomembna tudi njihova količina.
V nemški raziskavi, namenjeni odkrivanju in preprečevanju vzorcev zasvojenosti pri odraslih, so izvedli poskus, v katerem so za tri mesece odstranili vse igrače iz učilnice v vrtcu. Po poročanju vzgojiteljic so bili otroci prvi dan zmedeni in so se dolgočasili, sčasoma pa so se popolnoma prepustili domišljijski igri, bili so bolj osredotočeni in medsebojno učinkoviteje komunicirali. Razvili so nove igre, pri čemer so domiselno uporabili tisto, kar jim je bilo na voljo. Predmeti iz okolice, ki so imeli sicer povsem drugačno funkcijo, so se spremenili v igrače, otroška domišljija pa je imela povsem prosto pot.
Prevelika količina igrač pogosto vodi v motnje pozornosti. Otroci, ki so v predšolskem obdobju izpostavljeni preveč igračam in dražljajem, se ne morejo za daljši čas osredotočiti na eno samo stvar oz. Igračo, saj njihovo pozornost vseskozi zahtevajo tudi druge igrače. To lahko kasneje vodi v nezmožnost koncentracije in ohranjanja pozornosti pri pouku, učenju in drugih dejavnostih.
Otrok z manj igračami razvije boljše socialne spretnosti, saj se več časa ukvarja z ljudmi okoli sebe – tako s svojimi vrstniki oziroma z drugimi otroki kot z odraslimi ter se že zelo zgodaj nauči deljenja in sodelovanja z drugimi. Prav tako je bolj pazljiv, da igrače ne bi izgubil ali uničil. Razumljivo je, da za otroke, ki imajo ogromno igrač, te sčasoma izgubijo svojo vrednost.
Otroci, ki so zasuti z igračami, hitro dobijo občutek, da je to »naravno stanje«. Precej pomembneje je, da otroka naučite, da stvari ne padajo z neba, ampak se morajo zanje potruditi. Otroci, ki nimajo ogromno igrač, so kasneje pogosto manj sebični in pripravljeni delati za dosego svojih ciljev.
Prav tako otroci, ki so izpostavljeni manjši količini igrač, več časa preživijo v naravi in se z večjim veseljem igrajo na prostem. Bolj jih zanima branje, pisanje in umetnost. Raziskave kažejo, da naj bi bilo med umetniki še posebej veliko takšnih, ki so bili v otroštvu omejeni s količino igrač. Tako so že zelo zgodaj odkrili zanimanje za glasbo, literaturo, slikarstvo in druge umetnosti. Obenem so postali bolj pozorni na svet, ki jih obdaja, kar jim je pomagalo pri umetniškem udejstvovanju.
Pri mnogih igračah ni povsem enostavno ugotoviti, kako se jih uporablja. Če bo imel otrok na voljo ogromno drugih igrač, bo manj potrpežljiv pri ugotavljanju, čemu natanko je igrača namenjena. Poleg tega pa so otroci, ki na voljo nimajo ogromno igrač, pogosto precej bolj iznajdljivi. Tako zmorejo kasneje določene probleme rešiti mnogo hitreje od ljudi, ki jim je bilo v otroštvu praktično vse podarjeno oziroma zagotovljeno vnaprej.
Če torej opazite, da vaš otrok ne ceni igrač, ki jih ima, del igrač umaknite. Verjetno boste že kmalu opazili pozitivno spremembo.
Zapis je povzet po knjigi V vrtcu po morda že prepozno, avtorja Masaru Ibuke ter prispevku meni neznanega avtorja. V kolikor prepoznate besedilo, mi, prosim, sporočite in bom avtorja z veseljem navedla med viri.
Fotografija: Boguslawa Trela,
